Včasih cel dan delamo, smo po opravkih, sestankih … Ko se konec dneva ustavimo in pomislimo na preživeli dan, razočarani ugotovimo, da kljub celodnevni akciji nismo bili učinkoviti. Loti se nas nejevolja, poleg tega, da smo utrujeni. Sami sebi rečemo, da bomo jutri bolj učinkoviti. Če si časa za naslednji dan ne organiziramo in določimo naše prioritete po stopnji pomembnosti, bomo spet konec dneva ugotovili, da smo ponavljali iste napake kot dan prej. Minuta razmišljanja, ki si jo vzamemo, je lahko veliko več vredna  od ure pogovora, nenačrtovanega dela. To lahko ugotovimo, če se le naučimo organizirati si svoj dragoceni čas.

Vsem je dana na razpolago enaka količina časa. Mi sami se odločimo, kako bomo s svojim časom upravljali ali pa, če to dovolimo, to storijo drugi namesto nas. Izbira, kako bomo preživeli čas, je odvisna predvsem od dveh vzorcev: od stopnje nujnosti opravkov, ki jih je potrebno narediti, ali od  pomembnosti naših opravil. Nekateri ljudje so zasvojeni z nujnostjo, kar je samorazdiralno vedenje, ki omogoča takim posameznikom, da zapolnijo svojo praznino. V nujnost jih vodijo nezadovoljene potrebe (telesne, duhovne, umske, družbene).